Poskus s kemično lučko

Zadnja dva tedna sem imela veliko obveznosti s pedagoško prakso, ki sem jo opravljala na OŠ, vendar sva kljub temu veliko ustvarjali in odkrivali, le objaviti še nisem uspela.

Preizkusili sva tudi poskus s kemičnimi lučkami, bolj primeren sicer predvsem za šolske navihančke. [vir]

Kupila sem 2 kemični lučki.

Verjetno princip uporabe že poznate. Lučko narahlo prepogneš, da se pregrada med dvema snovema prelomi, snovi med seboj reagirata in produkt reakcije je svetloba, ki se imenuje kemiluminiscenca.

Torej eksperiment temelji na dejstvu, da v žareči kemijski lučki poteka kemijska reakcija.

Eno lučko sem postavila v kozarec z vročo vodo (okoli 50°C), drugo pa v hladno vodo, ki sem ji dodala ledene kocke. Sprva sta obe lučki žareli enako intenzivno.

(Vmes sem lučki prestavila v večje kozarce. Se mi je zdelo bolje, da je čim večji del lučke potopljen v vodo.)

Čez nekaj sekund je opaziti, da lučka v kozarcu z mrzlo vodo, začne svetiti veliko manj intenzivno, kot lučka v vroči vodi (toplota pospeši hitrost reakcije). Smiselno bi bilo imeti še eno lučko, ki bi jo pustili na sobni temperaturi. Načeloma bi morala svetiti nekje vmes, med obema lučkama v kozarcih.

Potem sem lučko iz kozarca z vročo vodo vzela ven, drugo pa sem položila v zamrzovalnik. Nanjo sem (po pomoti) pozabila do naslednjega jutra. Nato sem jo primerjala z lučko, ki je bila vso noč na sobni temperaturi.

Ko se je lučka iz zamrzovalnika segrela na sobno temperaturo je zažarela dosti močneje kot tista, ki je bila že celo noč na sobni temperaturi. Hitrost kemijske reakcije v lučki, se je torej v zamrzovalniku precej upočasnila in tako se je nekaj energije ohranilo.

Super, torej lahko kemični lučki podaljšamo svetilnost tako, da jo za nekaj časa postavimo v hladnejši prostor. 🙂